Otroci tretjih kultur so spremljali svoje starše na delo ali študij v tujini v obdobju njihovega pomembnega razvoja pred 18. letom starosti. Pogosto jih opisujejo kot ljudi, ki vzpostavljajo odnose z vsemi kulturami, v katerih so živeli, vendar niso popolnoma pripadni nobeni od njih, zato so “kultura med kulturami”. Občutek “biti poseben in zmeden” močno vpliva na otroke, zato je pozornost do tega problema tako pomembna.
Otroci živijo v mednarodnem okolju iz različnih razlogov, na primer kot priseljenci, begunci ali zato, ker so njihovi starši izseljenci; čeprav je med temi izkušnjami veliko podobnosti, obstajajo tudi razlike. Raziskati je treba čustvene in odnosne vidike bivanja takšnega otroka.
Otroštvo ima ključno vlogo pri oblikovanju posameznikove identitete in občutka pripadnosti kulturnim, etničnim in rasnim skupinam. Te izkušnje so ključnega pomena pri usmerjanju in razumevanju sveta ter pri usvajanju bistvenih družbenih norm in vedenja, ki so potrebni za prilagajanje v kulturnem kontekstu posameznika.
Med procesom akulturacije, bodisi v šolah, na igriščih ali v ljubiteljskih centrih, ko otroci iz različnih kulturnih okolij pridejo v stik drug z drugim, lahko pride do konfliktov. Življenje v več kulturah ustvarja edinstveno čustveno izkušnjo za otroke iz tretjih kultur. Morda se spopadajo z občutkom, da ne pripadajo v celoti nobeni kulturi. Za to mejnost je značilen občutek negotovosti in negotovosti. Morda doživljajo žalost kot normalen odziv na svoje globalno mobilno otroštvo. Lahko se soočajo s kulturnim brezdomstvom, kar lahko vodi do nižje samopodobe. Vendar pa lahko potrditev, pripadnost in zavezanost kateri koli medkulturni identiteti ublažijo negativne učinke tega procesa in prispevajo k višji samopodobi. Rezultati bodo obojestransko koristni za vse vpletene.
Proces akulturacije se med posamezniki in skupinami zelo razlikuje, saj uporabljajo različne strategije, kot so integracija, asimilacija, ločevanje in marginalizacija. Te strategije imajo pomembno vlogo pri določanju stopnje doživetega stresa ter obsega dosežene psihološke in sociokulturne prilagoditve.
Poleg razlik med kulturnimi skupinami in posamezniki obstajajo razlike tudi znotraj družin: med družinskimi člani akulturacija pogosto poteka različno hitro in z različnimi cilji, kar včasih vodi v povečanje konfliktov in stresa ter težje prilagajanje. Tudi željo osebe, da bi ohranila pozitivne vezi z obema kulturama, kar je znano kot “integrativna” ali dvokulturna strategija akulturacije, lahko ovirajo psihosocialni pritiski, kot so asimilacijske politike, multikulturne politike, rasna in kulturna sestava njene skupnosti ter osebne izkušnje z diskriminacijo. Poleg tega lahko na njihovo sposobnost, da v celoti sprejmejo obe kulturi, vplivajo tudi individualni dejavniki, kot so osebnostne lastnosti.
Na splošno velja, da posamezniki, ki uporabljajo strategijo vključevanja, ki vključuje dejavno vključevanje in sprejemanje vidikov lastne in nove kulture, običajno doživljajo nižje ravni stresa in se bolje prilagodijo v primerjavi s tistimi, ki izberejo druge strategije. Bistveno je, da se zavedamo vrednosti podpore otrokom pri njihovi dvojezičnosti in spodbujanja učenja jezikov različnih kultur kot dela procesa akulturacije.
Za starše je lahko aktivna podpora dvojezičnim otrokom pri učenju in ohranjanju jezikov iz domače in nove kulture koristna strategija, ki jim pomaga pri obvladovanju izkušenj s tretjo kulturo. S spodbujanjem znanja več jezikov otroci pridobijo dragoceno orodje za sporazumevanje in razumevanje v različnih kulturnih kontekstih. Ta jezikovna prilagodljivost lahko izboljša njihovo sposobnost prilagajanja in iskanja svojega mesta v tretji kulturi ter omogoči lažje vključevanje in občutek pripadnosti.
Poleg tega dvojezičnost otrokom omogoča širšo perspektivo in globlje spoštovanje različnih kultur. Omogoča jim premostitev vrzeli med kulturami ter spodbuja empatijo in kulturno občutljivost. Jezikovna prevlada in število jezikov, ki jih poznajo otroci iz tretjih kultur, pomembno vplivata na njihov osebnostni profil. Večjezični posamezniki, ki obvladajo svoj prvi jezik in še enega ali dva druga jezika, imajo praviloma višje rezultate pri odprtosti in kulturni empatiji. Funkcionalni večjezični posamezniki, ki znajo več jezikov, kažejo podobne osebnostne lastnosti. To kaže, da lahko znanje jezikov in večkulturne izkušnje oblikujejo človekovo osebnost. K učenju jezikov drugih skupin pripomorejo skupne preference glede hrane ter prevzemanje oblik oblačenja in družbenih interakcij, ki so značilne za vsako skupino. Globalno mobilni posamezniki so pogosto sposobni razumeti in ceniti več kot eno stališče, taki otroci pa se bolje spoprijemajo z dvoumnostjo kot večina drugih ljudi.
Odraščanje otrok tretje kulture prinaša vrsto izzivov in koristi. Starši lahko s tem, ko otroke opremijo z jezikovnimi spretnostmi in kulturnim razumevanjem, pripomorejo k njihovi uspešni akulturaciji in splošnemu dobremu počutju v različnih kulturnih okoljih.
