Pomen spretnosti pisanja z roko je nesporen, zlasti pri delu z rokopisnim besedilom. Slabo razvita grafična spretnost lahko privede do površne in nečitljive pisave, kar povzroča težave pri opravilih, kot so pisanje zapiskov, pisem in sporočil, ki pogosto vključujejo ročno delo, ki se razlikuje od tipkanja na elektronskih napravah. Kljub vse večji razširjenosti digitalnega komuniciranja scenariji iz resničnega sveta še vedno zahtevajo izpopolnjevanje veščin pisanja z roko, kar je razvidno pri dejavnostih, kot so podpisovanje voščilnic, puščanje sporočil ali zapisovanje pomembnih informacij na papir.
Branje rokopisnega besedila je prav tako pomemben vidik jezikovnega razvoja, zlasti za otroke, katerih starejši družinski člani morda raje uporabljajo rokopisno komunikacijo. Čeprav različne pisave v obvestilih in oglasih včasih posnemajo rokopis, je bistveno, da se učenci ukvarjajo z dejanskim rokopisnim besedilom. Postavlja se vprašanje: ali je treba vadbi pisanja z roko nameniti redni čas ali zadostuje že prikaz pisanja črk?
Raziskovanje prednosti pisanja z roko pri usvajanju drugega jezika kaže na prepričljive prednosti. Pisanje z roko v primerjavi z nemotoričnimi vajami pospešuje pridobivanje spretnosti in kaže širšo uporabnost pri neznanih nalogah. Ugotovljeno je bilo, da se kratkoročna vadba pisanja bolj osredotoča na tvorbo besed, kar je še posebej koristno za razvijanje pravopisne spretnosti – ključne spretnosti pri učenju tujih jezikov. Pomen ortografske spretnosti je še bolj poudarjen zaradi njene jezikovne odvisnosti, saj logografska struktura jezikov, kot je kitajščina, predstavlja poseben izziv zaradi znakov, sestavljenih iz radikalov in črtic.
Kakšne so posebnosti delovanja možganov v takem primeru? Gibanje rok olajša nevronske povezave med zgodnjim prepoznavanjem besed in kasnejšim razumevanjem. Utelešena kognicija je pomembna, saj podpira vpliv ročnih senzorno-motoričnih spretnosti, med katerimi je tudi pisanje z roko, na pridobivanje besednega znanja. Na taki točki ima pisanje z roko ključno vlogo pri učenju jezika, saj vpliva na vizualno prepoznavanje črk in znakov, medtem ko je zgodnja obdelava vizualnih besednih oblik zapleteno povezana z interakcijo slušnih in motoričnih regij možganov, kar spodbuja integracijo in olajšuje učenje.
Gibanje rok, ki ga poganja motorični sistem, vnaša spremenljivost, ki povečuje vedenjsko uspešnost in povezuje različne dele možganov, na primer povezuje motorične in slušne regije za boljše delovanje. Roke s svojim vplivom na pozornost, komponente udarca in ortografsko prepoznavanje pomembno prispevajo k usvajanju branja.
Čeprav je pomen pisave za prepoznavanje znakov in učenje jezika očiten, pa znanstvena in pedagoška opazovanja še niso zagotovila gotovosti. Študije niso temeljito preučile razlik med pisanjem z roko in drugimi vrstami gibanja rok. Ker se zavedamo, da je vadba pisanja z roko zamudna, zlasti za učence drugega jezika, nas to spodbuja k ponovnemu vrednotenju njene vloge pri usvajanju jezika. Čeprav je bilo pisanje z roko tradicionalno koristno za branje med učenci maternega jezika, se vse bolj zavedamo neravnovesja med vnosom in iznosom pri začetnikih drugega jezika.
Da bi učenci ostali zavzeti in zadovoljili potrebe po komunikaciji v resničnem svetu, je smiselno zmanjšati vaje pisanja z roko pri učencih nižjih razredov. Namesto tega lahko s poudarkom na dodatnem urjenju pridobivanja besed potencialno izboljšamo kratkoročno prepoznavanje besed. Fizično pisanje z roko je koristno za učence, ki se že zgodaj učijo pisati in pisati, saj kinestetično delovanje prispeva k boljšemu prepoznavanju in pomnjenju črk. Če te dejavnosti v drugem jeziku ni, se moramo osredotočiti na urjenje vizualnega zaznavanja črk in besed.
Vendar bodimo pozorni, da je organiziranje otrokovih spretnosti pisanja ključnega pomena v vseh scenarijih. Da bi sprostili kognitivne zahteve, ki so potrebne za zapisovanje, je treba spretnosti pisanja z roko ali tipkovnico avtomatizirati.
Pri jezikovnem izobraževanju je ključnega pomena najti ravnovesje med poudarjanjem pisanja z roko in drugimi jezikovnimi spretnostmi. To zagotavlja celovit in učinkovit pristop, kar je ključnega pomena za starše in vzgojitelje.
Pisanje je temeljna ročna spretnost, zato je njegova vloga pri oblikovanju učenčevega znanja o besedah nesporna. Neposredno vpliva na kognitivni in jezikovni razvoj. Na jezikovno obdelavo pomembno vplivajo čutno-motorične interakcije in zaznavne izkušnje v fizičnem okolju.
Zato ni potrebe, da bi velik del jezikovnega pouka namenili samo vadbi pisanja z roko. Namesto tega je lahko bolj uravnotežen pristop, ki vključuje različne jezikovne spretnosti, učinkovitejši pri spodbujanju splošnega jezikovnega razvoja.
